»To je v resnici knjiga, ki je nisem hotela napisati.«

»To je res besedilo, ki se loti toliko različnih tem, da sem se na začetku spraševala, kako bomo to naredili, toliko različnih nivojev je v njej.«

»Projekt me nagrajuje, predvsem ko dobim sporočila staršev, kjer mi napišejo svoje zgodbe in poteče solza veselja ali žalosti.«

»Ko sem pisal Kihota, je bilo občutno drugače od vsega, kar sem napisal pred tem. To je bila razburljiva in hkrati strašljiva izkušnja.«

»Mučno mi je, ko velika pesnica bruha laži in prostaštvo.«

»To mi je ena od najljubših stvari: ko nekdo reče, kako prenaša to knjigo v resnično življenje.«

»Veselim se pesniške knjige, ki jo bomo skupaj napisali 1. oktobra. Združilo nas bo iskanje občutkov lepega, spraševanje o smislu, želja po ohranjanju upanja in gotovo še marsikaj. Prepričan sem namreč, da človek v resnici pesniško prebiva na tem svetu in trenutki, ko zmore to tudi izraziti, se mi zdijo še posebej dragoceni.«

»In počutila sem se znova osvobojeno, ker se mi ni treba ničesar več spomniti. Ničesar si mi tudi ni treba več zapomniti, potem ko sem dobesedno rodila to knjigo.«

»Kaj, zakaj in kako sem se zaljubila v osebo namesto v njen spol, bi z veseljem odgovorila, če bi me kdo vprašal, a kot sem že rekla, nihče ni vprašal. Srečna sem, da sem to lahko povedala v tej knjigi — enkrat za vselej.«