»Jaz vem, kako je biti neviden. Vem, kako je, ko je vseeno, če zjutraj vstaneš iz postelje ali ne, ker tega nihče ne opazi. Vem, kako je, ko se sprašuješ, ali si naredil prav, da si šel iz svojega mesta, države, ko blodiš po cestah brez denarja in konteksta. Čas je, da naredim predstavo o teh občutkih. In Aleksander Hemon je napisal knjigo, ki bi jo rada jaz napisala, pa nisem znala. Knjigo mojih življenj.«

»Jaz vem, kako je biti neviden. Vem, kako je, ko je vseeno, če zjutraj vstaneš iz postelje ali ne, ker tega nihče ne opazi.«

»Čas je, da naredim predstavo o teh občutkih. In Aleksander Hemon je napisal knjigo, ki bi jo rada jaz napisala, pa nisem znala.«

»Vem, kako je, ko se sprašuješ, ali si naredil prav, da si šel iz svojega mesta, države, ko blodiš po cestah brez denarja in konteksta.«

»To je v resnici knjiga, ki je nisem hotela napisati.«

»To je res besedilo, ki se loti toliko različnih tem, da sem se na začetku spraševala, kako bomo to naredili, toliko različnih nivojev je v njej.«

»Projekt me nagrajuje, predvsem ko dobim sporočila staršev, kjer mi napišejo svoje zgodbe in poteče solza veselja ali žalosti.«

»Mučno mi je, ko velika pesnica bruha laži in prostaštvo.«

»Ko sem pisal Kihota, je bilo občutno drugače od vsega, kar sem napisal pred tem. To je bila razburljiva in hkrati strašljiva izkušnja.«